Meditacije
V tišini se ne umaknemo od življenja. V tišini se mu ponovno približamo.
V vsakdanjem življenju je naša pozornost večino časa usmerjena navzven. Skrbimo za druge, izpolnjujemo obveznosti, rešujemo težave, razmišljamo o tem, kar se je že zgodilo, ali o tem, kar nas še čaka. Telo je morda prisotno v sedanjem trenutku, naše misli pa potujejo med preteklostjo in prihodnostjo.
V vsem tem hrupu lahko počasi preslišimo sebe.
Svoje telo.
Svoja čustva.
Svoje resnične potrebe.
Tihi glas srca, ki nas že dolgo vabi, naj se ustavimo.
Meditacija je zame pot vračanja v sedanji trenutek. Je prostor, kjer lahko za nekaj časa odložimo zunanje vloge, zadihamo in svojo pozornost nežno obrnemo navznoter. Ne zato, da bi pobegnili pred življenjem, temveč da bi se vanj vrnili bolj prisotni, bolj povezani s seboj in bolj odprti za vse, kar življenje prinaša.
Meditacija ni praznina brez misli
Veliko ljudi verjame, da ne znajo meditirati, ker med meditacijo še vedno razmišljajo. Toda misli so naraven del človeka. Prihajajo in odhajajo, podobno kot oblaki potujejo po nebu. Nekatere so lahkotne, druge težke. Nekatere hitro izginejo, druge se vedno znova vračajo.
Namen meditacije ni, da bi misli na silo ustavili.
Učimo se jih opazovati.
Brez boja.
Brez obsojanja.
Brez potrebe, da bi verjeli prav vsaki zgodbi, ki nam jo pripoveduje um.
Ko postopoma razvijamo notranjega opazovalca, lahko začnemo prepoznavati, da nismo le svoje misli, strahovi, vloge ali pretekle izkušnje. V nas obstaja tudi nekaj tišjega. Prostor zavedanja. Prostor, ki posluša. Prostor, ki čuti. Prostor, ki preprosto je.
Srečanje z notranjim svetom
Ko se umirimo, se ne srečamo vedno le z mirom. V tišini lahko začutimo tudi utrujenost, žalost, jezo, strah, nemir ali hrepenenja, ki smo jih dolgo odlagali na pozneje. Tudi to je del poti.
Čustva niso nekaj, kar bi morali čim hitreje odstraniti. Pogosto so sporočila našega notranjega sveta. Želijo biti opažena, slišana in sprejeta. Meditacija nam omogoča, da ob njih za trenutek ostanemo z več nežnosti. Da ne bežimo. Da se ne obsojamo. Da se vprašamo, kaj nam določeno čustvo želi povedati in kaj v tem trenutku potrebujemo.
Ko si dovolimo začutiti, se lahko tisto, kar je bilo dolgo ujeto v nas, začne počasi mehčati. Ne na silo. Ne po ukazu. Temveč v svojem času.
Osnovne meditacije, prvi koraki v prisotnost
Osnovne vodene meditacije so primerne tudi za tiste, ki se z meditacijo srečujejo prvič. Skozi zavedanje diha, sproščanje telesa, čuječe opazovanje, vizualizacijo in trenutke tišine se učimo svojo pozornost vedno znova vračati v sedanji trenutek.
Pri tem ni treba ničesar doseči.
Ni treba sedeti popolnoma pri miru.
Ni treba ustvariti posebnega doživetja.
Dovolj je, da smo pripravljeni prisluhniti sebi.
Meditativna praksa lahko podpira:
- umirjanje telesa in notranjega tempa,
- boljše zavedanje diha,
- globlji stik s telesom,
- večjo zbranost in prisotnost,
- prepoznavanje čustev in notranjih potreb,
- razvijanje potrpežljivosti,
- bolj zavestno odzivanje v vsakdanjem življenju,
- občutek večje notranje jasnosti in povezanosti.
Napredne meditacije, pot globljega raziskovanja
Ko se naučimo za nekaj trenutkov obstati v tišini, lahko postopoma začnemo raziskovati tudi globlje plasti svojega notranjega sveta. Skozi življenje oblikujemo različna prepričanja, odzive in načine delovanja. Nekateri so nas nekoč varovali, danes pa nam morda ne omogočajo več, da bi živeli tako svobodno in pristno, kot si želimo.
Napredne meditacije lahko odpirajo prostor za raziskovanje:
- omejujočih prepričanj,
- ponavljajočih se življenjskih vzorcev,
- neizraženih ali potlačenih čustev,
- notranjih strahov,
- občutkov nevrednosti, krivde ali nemoči,
- odnosa do lastnega telesa,
- stika z notranjim otrokom,
- odpuščanja sebi in drugim,
- razvijanja intuicije,
- odkrivanja lastnih darov in notranjih potencialov.
Pri tem ne iščemo krivca in ne odstranjujemo delov sebe, ki nam niso všeč. Poskušamo jih razumeti. Vsaka plast je nekoč nastala z razlogom. Tudi maska, ki nas danes omejuje, nas je morda nekoč varovala. Ko se ji približamo s sočutjem, lahko počasi spoznamo, da je ne potrebujemo več na enak način.
Tančice se začnejo luščiti.
Pod njimi pa ne najdemo novega človeka.
Začnemo prepoznavati sebe.
Meditacija kot način življenja
Meditacija se ne konča, ko odpremo oči. Takrat se njeno pravo življenje šele začne. Prisotnost, ki jo razvijamo v tišini, postopoma prenašamo v vsakdan.
V pogovor.
V odnos.
V gibanje.
V odločitev.
V trenutek, ko začutimo, da znova prestopamo svoje meje.
V trenutek, ko želimo odgovoriti iz starega vzorca, pa se najprej ustavimo in zadihamo.
Morda začnemo prej opaziti šepet telesa. Morda si dovolimo počitek, še preden se popolnoma izčrpamo. Morda lažje prepoznamo, da ravnamo iz strahu, in se vprašamo, kako bi ravnali iz zaupanja.
Meditacija ne odvzame življenju njegovih izzivov. Lahko pa nas podpre, da jih srečujemo z več prisotnosti, notranje stabilnosti in sočutja do sebe.
Pot k notranji svetlobi
V meditaciji ne ustvarjamo svoje svetlobe.
Svetloba je že v nas.
Včasih jo le prekrijejo skrbi, pričakovanja, strahovi in nenehen tok misli.
Ko se za nekaj trenutkov umirimo, se lahko ponovno dotaknemo tistega dela sebe, ki ostaja živ tudi v težkih obdobjih. Dela, ki zna ljubiti. Ki zna upati. Ki se spominja, da za temo vedno znova pride svetloba.
Vsaka meditacija je zato majhen korak nazaj k sebi.
K svojemu dihu.
K svojemu telesu.
K svojemu srcu.
K življenju, ki se dogaja prav zdaj.
Cena: glej cenik individualnih srečanj.
Celoten cenik